Dalmatinov prevod celotnega Svetega pisma leta 1584 je vrh literarnega ustvarjanja slovenskih reformatorjev in je najvišje možno kulturno-civilizacijsko dejanje tistega časa. Prevod je zagledal luč sveta le 34 let po izidu Katekizma. Tak skokovit razvoj pisanja je na prvi pogled neverjeten, vendar dokazuje, da je bila slovenščina, že pred Trubarjem, izoblikovan in bogat jezik. Brez bogatega in raznovrstnega jezikovnega zaklada bi bil prevod Biblije nemogoča stvar.
V Svetem pismu praktično ni stvari, ki je ni. Najrazličnejša in zelo raznovrstna besedila opisujejo mnoštvo človeških in družbenih situacij ter posegajo na vsa področja človekovega delovanja, razmišljanja in čustvovanja. Tako lahko beremo pripovedi, ki so prave sage, kronike, poročila, legalne predpise, preroške vizije, modrostne izreke, himnično in ljubezensko poezijo, itd. Nekatera besedila so napisana v bolj povzdignjenem slogu, druga bolj preprosta. Slovenščina je bila torej v 16. stoletju izrazno dovolj močna, da je prenesla tako zahteven prevod. Prišli pa so tudi ljudje z dovolj znanja in poguma, ki so poskrbeli, da je “beseda meso postala”.
 |  | |
| Jurij Dalmatin | Prevod Svetega Pisma, 1984 |
Za tako obsežen in kompleksen prevod je nujna tudi urejenost pisanega jezika. Tudi tu potrebujemo standarde, norme, red in pravila. Bohorič je zapisal: ”Mi moramo narediti sestav.” Na tem sestavu je začel delati že Trubar. Bohorič je napisal slovnico in določil pisavo, ki se po njem imenuje bohoričica in je bila v rabi vse tja v 19. stoletje. Dalmatin pa je vse to znanje udejanil v praksi. Tako je bil postavljen jezikovni kod za vse naslednje rodove. Prevod so sprejeli tudi ideološki nasprotniki reformacije in Biblija v protireformaciji ni bila sežgana. Slovensko pisanje tako tudi danes kontinuirano sledi jeziku Dalmatinovega prevoda Svetega pisma. Slovenski reformatorji so si v 16. stoletju zadali zelo težko nalogo, opravili pa so jo z odliko.
 |  | |
| Doprsni kip Adama Bohoriča v Ljubljani | Bohoričeve Zimske urice - prva slovenska slovnica |