Knjižni jezik je umeten jezik, ki ga v vsakdanjem življenju nihče ne govori. Vendar ga morajo vsi, ne glede iz katerega narečja ali družbene skupine prihajajo, razumeti. Torej: če Prekmurec napiše knjigo, jo mora bralec iz Pirana brez težav brati. Enoten knjižni jezik je nujen, kot so nujna pravila pri športu, saj bi bila tekmovanja na višji ravni nemogoča. Knjižni jezik mora zato izvirati iz živega govorjenega jezika, katerega nadgradi, sistematizira in stardardizira. Povsod se tako za osnovo vzame osrednje narečje (ob upoštevanju posebnosti iz ostalih okoliških narečij), ki je ponavadi najbolj razširjeno in je zaradi stikov in vpliva razumljivo tudi širše.
Tako Trubar za osnovo vzame osrednje narečje, ki se govori v Ljubljani in okolici ter v 16. stoletju spada v dolenjsko narečno skupino, kar seveda danes ni slučaj. Njegova izjava, da je pri pisanju izhajal iz narečja rojstne vase, ne drži povsem. Vendar nam domačinom Trubarjev jezij z malo vaje ne povzroča posebnih preglavic. Trubar je imel izostren posluh za jezik in je zelo dobro poznal jezikovno sliko pri Slovencih. Služboval je v Ljubljani, Laškem, Trstu in Šentjerneju. Prva žena Barbara je bila iz Kranja. In kot je sam rekel, ni iskal “kunštnih” izrazov. Tako so bile postavljene osnove slovenskega knjižnega jezika in od tu naprej smo Slovenci narod, ki svojo identiteto in samozavest povezuje predvsem z jezikom. Brez lastnega jezika nas ni. Knjižni jezik je tako še danes zunanji izraz naše notranje podobe. Je odraz slovenske duše.
 |
| Posnetki originalov Trubarjevih del |