“Na začetku je bila beseda.” Ta svetopisemska izjava velja tudi za Slovence. Trubar takoj na začetku Katekizma zapiše, da je knjiga namenjena Slovencem; torej predvsem ali celo samo Slovencem. Besede si Trubar ni izmislil, je pa prvi, ki rabi ime Slovenci v istem pomenu, kot ga raumemo tudi danes. Kot ime naroda. Ime je živelo med ljudmi, le da se je v različnih okoljih lahko pojmovalo nekoliko različno. Zavest o povezanosti Slovencev je obstajala pred Trubarjem, a ni bila definirana. Na to kaže kmečki upor 1515. leta. Takrat so se združeno uprli podložniki na Kranjskem, Štajerskem in Koroškem. Tiskani letak, ki je pozival k uporu se je glasil: Le vkup, le vkup uboga gmajna. (gmajna = občestvo, skupnost) Ta povezanost pa je lahko le rezultat večstoletnih povezav in stikov. Ker je bil upor krvavo zatrt, ni obrodil sadu. Trubar tako z eno besedo zgradi temelj, na katerem se potem krepi zavest o skupnosti slovenskega naroda.
O izvoru Slovencev se lomijo kopja in se bodo še. Spori izhajajo tudi iz zmede različnih imen za poimenovanje Slovencev. Za Trubarja in druge slovenske reformatorje dileme ni bilo. Adam Bohorič napiše, da so Heneti Veneti, Vindi, Sloveni... isto ljudstvo enega izvora. Trubar elegantno razreši terminološko zmedo z eno besedo – Slovenci. Posledično se ime uveljavi tudi mednarodno. Tako na nemških zemljevidih besedo Wenden zamenja beseda Slowenen. Trubar tako povzroči internecionalizacijo imena Slovenci, ki daje tudi ime državi – Slovenija.
 |  | |
| Prve slovenske besede zapisane z zlatimi črkami v Trubarjevi spominski sobi na Rašici | Prve slovenske besede v prvi slovenski knjigi |