Izid prve slovenske knjige je tisto temeljno dejanje v zgodovini Slovencev, brez katerega bi bilo vse drugače. Je mogočen temelj za nadaljni razvoj slovenske narodne zavesti. Knjiga je uspešno previharila, preživela in se okrepila v zelo težkih in nevarnih obdobjih; in predstavlja tisti medij, preko katerega se ideje, razmišljanja, pričevanja o dogajanjih prenašajo na kasnejše rodove. S knjigo se artikulira zavest o povezanosti skupnosti. Trubar se je zavedal, da s knjigo ostanemo in obstanemo. Pisatelji tako postanejo borci za slovensko kulturo in samobitnost.
Kako lahko človek sploh napiše svojemu narodu knjigo, ki nima praktično nobene tradicije v zapisovanju svojega jezika? Od kje Trubarju pogum za tak podvig? Ta izhaja iz njegove globoke in iskrene vere, neverjetne samozavesti, zaupanja v lastne sposobnosti in zavezanosti poslanstvu, da s pisano besedo razodene in posreduje božjo besedo. In seveda njegova brezpogojna ljubezen do “lubih Slovencev”. To pri Trubarju ni le vljudnostna fraza, ampak je treba ta nagovor razumeti dobesedno. Intimno pa je Trubarju knjiga tudi sredstvo, preko katerega v pregnanstvu išče igubljeni stik s svojimi rojaki, ki ga je prej kot izjemen pridigar imel. Knjiga mu je kot luč, ki se napaja iz domovine.
 |  | |
| Jakob Lederlein: Primož Trubar | Prva stran Abecednika |
 |  | |
| Prva stran Katekizma |
Kje je bila natisnjena prva slovenska knjiga ali odkritje črke L